Velikokrat mislimo, da so otrokovi čustveni izbruhi nekaj, kar moramo “popraviti” ali “ustaviti”. Toda v resnici – izbruhi niso problem. Izbruhi so sporočilo.
Vsak izbruh nam v resnici sporoča:
“Nekaj v meni je preveč.”
“Ne zmorem več.Težko mi je.”
“Ne kaznuj me, pomagaj mi.”

Živčni sistem otroka si lahko predstavljamo kot detektor dima. Zazna vsako najmanjšo spremembo – vsak znak, da nekaj ni varno. In pri občutljivih, močnovoljnih otrocih ta sistem deluje še bolj intenzivno. Zanje je lahko “grožnja” že, če je kruh narobe odrezan,ko rečemo “ne”, ali ko se ne počutijo slišane. Njihovi možgani si še ne znajo reči:: “Vse je v redu, mama je tukaj, varen sem.” Zato se hitro sprožijo odzivi boj, beg ali zamrznitev živčnega sistema.

In izbruh – torej kričanje, vpitje, jok, jeza, kljubovanje – je pravzaprav boj odziv živčnega sistema. Ne gre za kljubovanje. Gre za odziv na stres. Ko otrok kriči ali te udari, je njegovo telo v alarmu. Srce bije hitreje, dihanje je plitvo, mišice so napete.
To ni izbira. To je biologija. Vsako vedenje ima svojo zgodbo. Pod vedenjem se skriva čustvo. In pod čustvom – neizpolnjena potreba.
Otrokovo vedenje je le vrh ledene gore. Vidimo samo tisti del nad gladino – kričanje, trmo, upor…

Toda spodaj je veliko več:

Utrujenost.
Lakota.
Preveč dražljajev.
Občutek, da ni slišan.
Da nima kontrole.
Da ni viden ali sprejet.
Ko otrok izbruhne, v resnici govori:
“Ne znam ti na drugačen način povedati, da mi je težko. Pomagaj mi.”

Otrok ni težaven. Otrok ima težavo. In njegovo vedenje je klic na pomoč.

V trenutku izbruha ni čas za razlago. Ni čas za prepričevanje, razlage ali kaznovanje. Otrok nas takrat preprosto ne sliši – ker njegov logični del možganov ne deluje. V tistem trenutku potrebuje nas, da ga koreguliramo. Najpomembnejše vprašanje, ki si ga lahko postaviš, je:
“Kaj mi to vedenje sporoča? “Kaj je otroku v tem trenutku težko?”

Ko se odzovemo s povezanostjo namesto s kaznijo, otroku pomagamo, da se umiri in se počasi uči samoregulacije.
Povezanost ne pomeni, da dovolimo vse. Pomeni, da razumemo, zakaj se nekaj dogaja.In iz tega razumevanja vodimo otroka.

Izbruhi niso nekaj, česar se moramo bati. So povabilo, da pogledamo globlje. Da vidimo svojega otroka takrat, ko mu je najtežje.
Kajti sodelovanje pride šele iz povezanosti.
In povezanost se najlepše gradi – ravno v teh težkih trenutkih.