Veliko staršev mi pove, da jih najbolj izčrpava to, da njihov otrok ne posluša.
Da imajo občutek, kot da govorijo v prazno – in da pridejo do točke, ko ne vedo več, kaj naj naredijo.
Takrat pogosto slišimo nasvete, kot so: ‘Otrok potrebuje posledice. Čutiti mora, da njegovo vedenje ni v redu.’

Danes bom govorila o tem, zakaj tak pristop ne deluje zares – in kaj lahko naredimo namesto tega.”

Kazni in posledice so nekaj, kar izvedemo, da bi otroka naučili lekcije.
Toda to, kar pogosto spregledamo, je da se otrok ob tem počuti slabo.
In mnogi odrasli še zmeraj nekje globoko v sebi verjamemo, da se mora otrok počutiti slabo, da bi se lahko nekaj naučil.

Vendar to ni res.
Vsi – tudi otroci – se učimo takrat, ko se počutimo dobro – ko se torej počutimo varno, povezano in sprejeto.

Največkrat po kaznih, posledicah, grožnjah in vpitju posežemo takrat, ko se nam zdi, da smo poskusili že vse, pa ni nič delovalo. Počutimo se nemočne in želimo nazaj vzpostaviti kontrolo.

Toda poglejmo zakaj ti pristopi ne delujejo:

Prvi razlog je, da s temi pristopi ne naslovimo vzroka za otrokovo vedenje. Gre za vedenjske pristope, ki morda kratkoročno pomagajo spremeniti otrokovo vedenje, vendar če ne razumemo, zakaj otrok nekaj počne, lahko ustavimo le simptome, ne pa vzroka.
Otrok se nauči delovati zaradi zunanje kontrole, ne zaradi notranjega občutka odgovornosti.
In ko zunanje kontrole ni – ni niti notranje.
Naš cilj ni, da otrok uboga, ampak da razvije notranjo samokontrolo.

Drugi razlog je, da takšni pristopi vedno porušijo stik v odnosu.
Vsakič, ko kaznujemo, grozimo ali vpijemo, se most med nami in otrokom malo poruši.
In bistvo je, da otroka ne moremo nadzorovati – lahko pa vplivamo nanj.
Kako? Preko povezanosti in varne navezanosti.
Odnos je naš edini resnični vpliv.

Ko otrok čuti povezanost, nas sliši.
Ko je od nas odrezan, se zapre.

In tretji razlog: kaznovanje in grožnje povzročijo, da mora otrok potlačiti svoja čustva.
Ko se otrok nauči, da je sprejet samo, ko se obnaša ‘prav’, se odreče delu sebe, da bi ohranil povezanost z nami.
Kajti otrok bo vedno izbral povezanost pred sabo – ker je od nje odvisen.
A dolgoročno to ustvarja v njem negotovost in sram, namesto samozaupanja in odgovornosti.

Namesto kaznovanja in groženj, je naša naloga, da postavljamo meje.
Meje, ki so varne, jasne in hkrati povezovalne.
Skozi takšne meje otrok gradi svojo notranjo regulacijo, občutek varnosti in zmožnost za samostojnost.
Tako se uči, kaj je prav, ne iz strahu – ampak iz povezanosti.

Povezanost je temelj otrokovega sodelovanja.
Ko se otrok z nami ne počuti povezanega, ne sprejme našega vodstva, ker se ne počuti varno in to pogosto kaže z nekim neželenim vedenjem

Zato naslednjič, ko bo tvoj otrok ‘neposlušen’, se spomni:
ne išče moči nad tabo, ampak stik s tabo.

Če ti je ta tema zanimiva, ostani blizu, v naslednjem videu bom govorila o tem, kaj se v resnici skriva za otrokovimi izbruhi – in kako jih lahko vidiš z drugačnega zornega kota.